Res je, da lahko analogne signale z modulatorjem spremenimo v digitalne. Izraz analogno-digitalna pretvorba (ADC) se nanaša na ta postopek.
Doseganje analogno-digitalne pretvorbe običajno vključuje naslednje korake:
1.Vzorec:Za vzorčenje analognega signala se uporabljajo redna časovna obdobja. V digitalni predstavitvi signala frekvenca vzorčenja določa časovno ločljivost. Nyquistov izrek pravi, da do popačenja vzorčenja ne more priti, če je frekvenca vzorčenja manjša ali enaka dvakratni pasovni širini signala.
2.Kvantizacija:Vzorčeni analogni signal je kvantiziran v digitalni signal. Kvantizator preslika vsako vzorčeno vrednost na najbližjo diskretno raven, kar povzroči kvantizacijsko napako. Velikost kvantizacijske napake je odvisna od ločljivosti kvantizatorja, tj. števila diskretnih ravni, na katere je preslikana vsaka vzorčena vrednost.
3. Kodiranje:Diskretna predstavitev vzorčenih vrednosti se pretvori v ustrezne digitalne kode, običajno v binarni obliki. Kodiranje lahko vključuje neposredno binarno kodiranje, kodiranje Gray itd.
Pogosti tipi ADC vključujejo:
- Zaporedni približek ADC:Vhodni signal približa bit za bitom in ga pretvori v digitalno obliko. ADC z zaporednim približevanjem je običajna vrsta, ki se uporablja za visoko natančne aplikacije z zmerno hitrostjo.
- Integracija ADC:Pretvori signale z integracijo vhodnega signala s časovno določeno referenčno napetostjo. Integrirani ADC se pogosto uporabljajo v aplikacijah z nizko hitrostjo in visoko natančnostjo.
- Flash ADC:Uporablja niz primerjalnikov za istočasno primerjavo vhodnega signala z nizom referenčnih napetosti za neposredno ustvarjanje digitalnih izhodov. Flash ADC so zelo hitri, vendar imajo običajno višje stroške in so primerni za aplikacije z visoko hitrostjo.
Ti tipi ADC imajo različne značilnosti delovanja in scenarije uporabe. Izbira ustreznega tipa ADC za določeno aplikacijo je ključnega pomena.
